Na klancu

Drseča tla,
na klancu v prepad

Drseča zemlja,
le nekaj metrov v zrak
le en zalet,
da ne vdreš se v mrak

Drhteča prsa
in v srcu strah

Drhteča noga,
pred vrhom ustavi
se in pade
v svojo lastno past

Korak do tebe,
ali lahek spust
nazaj,
v staro vas

Advertisements

Sproščanje

Zakaj je včasih tako težko najti besede?
Zakaj predvsem, ko zaplavam v tiho, čisto milino?
Ko se ti vse na svetu poklopi in ko čutim samo še mir. Mir v čisti, jasni praznini. V praznini, kjer še vedno nekako tavam sam. V praznini, kjer v tej samoti še vedno čutim ljudi, osebe, ki so mi blizu. A jih ne vidim. Ne poznam. Vsaj zdi se tako.

Spomin. Kam si odšel, spomin? Spomin. Na stare dni. Spomin. Zakaj se spomnim rojstva, a ničesar prej, spomin? Spomin. Si živ? Ali le poosebitev moje domišljije, ki lenobno pretaka moje življenje in energijo iz resničnosti v misel. V svet utvar, simbolike, mitov, metafor, poosebitev in simfonij. Spomin… Moj prijatelj, tekmec, ali demon? Spomin, zbogom.

Ne potrebujem te več, spomin. Odidi svojo pot, kot si ti vedno počel in želel, spomin. Odidi in vrni se, ko želiš. Čakal te ne bom, a obiska se bom veselil, kot starega prijatelja in zopet s tabo bom delil, spomin.

Ne potrebujem te več. Naučil sem se zaupati sebi. Ne potrebujem te več, spomin. Tebe in tolažbe starih dni. Ne vem, a vidim več, ko sem sam. Ne razumem, a vem, kam moram, kam si želim. Ne vem kako, a razumem zakaj sem tu. Čeprav mogoče ne v besedi. Spomin. Ko umrem, se zopet srečava cela, ti in jaz. Brez lukenj v obrazih in mask spetih čez njih. Ko umrem…

In English

V dar

V svetu brez prevar

sprejmi to besedo v dar,

da v noči strašni

brez krvi,

in podnevi lačni

brez pesti

Se znajdemo v objemu

spet vsi.

V dar…for Give

In English

Oči

Pogedam levo, pogledam desno.

Nikjer te ni.

Pogledam gor in še pod stol.

V samoti se zgubim.

V tej noči hladni,
v Ljubjani sam zaspim.

A ko zaprem te
včasih preutrujene oči,
vidim tam še druge,
ki se mi skrivajo v temi.

Ne vem kaj bi z njimi,
a vseeno mi ni.

Vsakič, ko jih vidim,
bižje so mi.

Moj edini spremljevalec
skozi vse poti.

In English

Pot

Vse stvari imajo svojo pot.

Nekatere poti so bolj naravne od drugih. To je pot življenja. Vidite? Jezik ne laže, ker ni samo način za sporazumevanje med ljudmi, temveč je tudi način, s katerim se sporazumevamo s samim seboj in celotnim v(s)esoljem. Jezik je živa misel, ki je dobila obliko, da lahko (so)deluje z nami in nam širi obzorja in izkustvo vesolja in življenja. Vedno se spreminja skozi različne zvoke, črke, besede in fraze, ki ga oblikujejo in sestavijo v nam znano podobo. Jezik je sam po sebi lepa stvar. Vsaka lepa stvar pa ima svoj trn, ki nas lahko globoko rani. Samo spomnite se ene slabo izbrane besede in posledic, ki jih je prinesla izgovorjena. Prav vsak izmed nas je že imel podobno izkušnjo. Tudi nemim se to zgodi, saj so vse oblike sporazumevanja samo del Jezika – jezika biti (življenja), iz katerega mi oblikujemo sami svoje jezike.

Naivna je misel, da je vsak jezik sam svoja celota izražanja. Vsi so prepleteni med sabo. Podobni zvoki in glasovi imajo podobne pomene. Za ljudi s podobnimi pogledi na življenje. Tu vskočita naša ‘kultura’ in vzgoja, ki že v zgodnjih letih oblikujejo naš pogled na jezik in kako spoznavamo svet okoli nas skozi le-tega. Ne glede na kulturne in opazovalske razlike, se lahko vsak jezik združi (ali pomeša) z drugim. Prav tako skozi vsako obliko jezika, ki jo umojstrimo (ne mešaj z naučimo), pridobimo novo razumevanje povezav v našem svetu.

Sedaj vas bom pustil, da tavate s svojimi mislimi. Sami. Hotel sem samo pozdraviti, ampak se ni izšlo najbolje. Ta blog je dvojezičen (do določene mere), ker rad pišem v obeh jezikih; Slovenščini in Angleščini. Oba jezika imata svoje prednosti in slabosti in oba sta zelo lepa. Vsak na svoj poseben način. Eden bolj kot drug, ampak o tem se odločite sami, če si boste kdaj vzeli čas, da se naučite še drugega. =)

Srečno!

In English

Pri nas!

In tako je tut pri nas! Še vedno izpred 1000 let, številke in navade, tradicije in razvade.
Odprta vrata, vrata v preteklost, skozi katera se preteklost preliva in nas prepljavlja ter počasi poplavlja.
Vrata v prihodnost pa so na dnu in na vrhu.
Do spodnjih ne moreš, ker bi se utopil.
Do zgornjih ne moreš, ker se še nisi dovolj zalil.
Na stenah pa slike, ki se kot spomini sedanjosti uapljajo pod neizprosno težo preteklosti.
Kam?
Kam naprej?
Pobeg v neizprosno preteklost daje misli.
Greš naprej, naprej v pozabo.
 
Ampak sam veš, da tko ne more več naprej.
Ujet si v poplavi neizprosnih čustev, ki ti govorijo, da neki ni prov, da neki ni tko kot mora bit.
Neki, neki pomembnega, ki ti pravi, da ni več poti nazaj.

Srce sveta

Obračam se po poljih,
poljih zelenih,
ki nežno jih boža
leni vetrič.

Počasi se pokrajina spreminja,
razbija na delčke beton,
življenje ji od sonca poklon.

Pred slabim jo ščiti
hribovito zidovje,
ki kletko gradi.

Noter ne vdre,
ne pobegne nihče.

Hitre reke
in mirni izviri
skrivajo odseve
src iz doline,
ki spreminja se v dan.

A večina tam išče
svoje zaman.

Z vrha v daljavi,
z visoke pečine,
naš triglav
te vidi in laže.

Z vsakim korakom
ti krije pogled,
mask vse več,
ni možen pobeg.

Osredotočen na druge,
nase nikdar.

Pri nas taka vrlina
daje se v dar.

Ujame te v spletke
in siv ti oblak
zakrije nebo,
dokler življenja svoboda
ne zgubi se v daljavi
in le še zgodba obstane,
ki kot spomin na preteklost
izbranim se pravi.

In English

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑